Radovan Vlahović: „Ljubezenske in OK zgodbe“

112 strana, broš. povez, 13x20 cm, 2014. god.

 „Ljubavne i OK priče“ na slovenačkom
Uredil in lektoriral

Franjo Frančič s sodelavci
 Prevod
Gabrijela Bešlin

Foto-ilustracija naslovnice

Ljubomir Kojić

Pesnik, prozaist, esejist, filozof in urednik Ba­na­t­skega kulturnega centra Radovan Vlahović je v slo­ve­nski javnosti dokaj dobro zastopan s svojim pesni­škim opusom, s prozo pa se tokrat predstavlja prvič. Lju­be­zenske in druge OK zgodbe se v samem jedru ne ra­zlikujejo od njegove poezije, prvo ime, ki se bralcu utrne je R. Tagore. Nehvaležno je primerjati posame­zne avtorje, kljub temu pa lahko brez težav potegnem vzporednice s slovenskimi pesniki, Minatijem, Kovi­čem, I. Svetino, Svetlano Makarovič, med prozaisti pa morda z Ludvikom Mrzelom, Iztokom Gaisterjem in filozofskimi spisi Marka Pogačnika.

Proza Radovana Vlahovića je meditativna poeti­čna preje, artistično dodelana in premišljena. Po večini kratke zgodbe in krokiji želijo ubesediti trenutke, po­sa­mezne podobe, lirično in s pogledom vase. Ravno ta po­notranjenost, eksistenčna drža, ki se zaveda svojih ko­renin, da je besedam pomen in trdnost. Na eni strani se Vlahoviću pripoveduje, po drugi pa lovilec sanj onkraj žalosti. Če je zapisano, da je srce osamljen lovec, potem lahko za pričujoče zgodbe zapišemo, da so svetli in te­mni utrinki naših sanj.

Dr. Denis Poniž je v spremni besedi k prevodni knjigi, Ko me pokličeš iz večnosti zapisal:

Vlahovićeve pesmi so kot odprte rane, boleče, ža­ri­jo v svoji trpki bolečini. Redko jih najdemo tako v slo­venski, kot tudi v evropski poeziji.

Pisteljski slog Radovana Vlahović je prepozna­ven, dišeč in ljubeč do tistih, ki se zmorejo potopiti vanj. Odpravimo se na potovanje na konec noči. 

Franjo Frančič

　

Oh, ta ljubezen, ki vleče življenje pred seboj in brez nje ni mozaika sreče niti mozaika solz. Ljubezen do ženske, pa čeprav je obljubil, da se ne bo nikdar vezal na to prelepo bitje, da se potem kot starec ne iščeš v času. A kljub temu ga ljubezen ovije do zadnjega koščka njegovega telesa, morda še toliko bolj, ker je umetnik, z brado in dolgimi lasmi, ki mu jih nihče več ne brani, kot so to počeli v tistih »hipijevskih« časih.

Seveda, on je tipična banatska duša, široka, bre­zko­nčna temna prst, na še bolj neskončni njivi, poleti rume­ni od veselja sončnic in pozimi melanholično sivi kot tisti novembrski dan, ko se »večeri spremenijo v neskon­čno iskanje po fejsu«, ko išče sam sebe kot umetnik, to počne skozi vse svoje življenje. A kljub novembrski melanholi­ji so na mizi trde kapljice medu in nemalo življenjskih predmetov in iskanje samega sebe v mnogoterih besedah, ki ždijo v sanjah ali pa morda v že napisani knjigi.

Njegovo življenje pretanjeno opisujejo besede, ki so napisane z banatsko roko, utrujeno, a hkrati nežno, odprto na poti do srca, ki ne more nehati ljubiti in, ki ne more pozabljati mimoidočih na sejmih knjig. Čeprav ga je doletelo razodetje, ko mu je neka ljubezen izpove­do­vala, naj ne pozabi, da ga ljubi. Takrat je spoznal, da vendarle pozablja.

V življenju pa je, kot sam pravi, kup naključij in taka naključja, ko se sreča z njo, so mu všeč.

Ljubezenske in ok zgodbe so čustveno nabite, be­sedno hudomušne in ubesedno ljubezenske, sem in tja resne, kot je kdaj pa kdaj življenje resno, žalostno, sem in tja pa nasmejane, nabite s čustvi.

In jaz o Radovanu. Moj prijatelj je, svetovljan, člo­vek s pravo donavsko dušo, spoštujem ga, saj v srcu nosi neskončno banatskih sončnic in prav vsaka zasije, ko ga srečam.

Hvala, ker lahko sodelujem z vami.

Jurij Marussig