Radovan Vlahović: „Nenajavljeno kot smrt” (prevod na slovenački)

Banatski kulturni centar, 2014.
96 strana, broš. povez, 14x21 cm

Naslov izvirnika

Radovan Vlahović, Nenajavljeno kao smrt: Facebook beleške I,
Banatski kulturni centar, Novo Miloševo, 2011.

Prevod
Gabrijela Bešlin

Ilustracije
Ana Vidmar

V introspektivnem potapljanju vase išče Radovan Vl­ahović ključne posameznikove točke, katere definira s formulo: branje + pisanje = življenje. Zanj življenje ni do­živeto, dokler se ne materializira v zapisani besedi. »Dvom je začetek literature, le-ta pa je ubesedeno in ma­terializirano premišljevanje o življenju.« Za Vlahovića je pisanje dvom v tuzemeljski svet in vrsta magičnega obreda, skozi katerega išče tisto posebno in edinstveno besedo, ki je bit vsega in za katero samo sluti, kje se nahaja. Pri njemu ne in to je njegovo lastno prekletstvo, zato jo znova in znova išče, da bi se ji približal. Vendar ta pot iskanja ni samo prekletstvo, temveč predvsem čar in privilegij.Vlahović pravi, da živeti pomeni vsakodnevno širi­ti meje lastne svobode, sam akt ustvarjanja pa enači z ve­seljem. V ta magični akt prebujanja in širitve meja svo­­bode, vstopa avtor v sveže jutro po dežju, očiščen od vsa­kdanjih stvari sledeč lastni biti. Njegova pot poteka v ka­tarzičnem in krščanskem preizpraševanju prehojene poti in v soočenju s samim seboj med utiranjem novih poti.

Dragan Batinić

U introspektivnoj zaronjenosti Vlahović tra­­ži ključne tačke, to jest oslonce jedinke koju mo­že­mo definisati formulom: čitanje plus pisa­nje jednako je življenje... Za njega doživljeno ni­je i proživljeno ako nije prošlo kroz olovku. Sam au­tor kaže: Sumnja je početak literature, a litera­­tura je ojezikoslovljeno i materijalizovano pro­mišljanje života. Za Vlahovića je čin pisanja sumnja u ovozemaljsko i vrsta magijskog obre­da u kome snovideći stvarnost i materijalizu­jući snove, traži obremenjenu reč, da bi izrodila onu pravu reč koja je suština, iako zna u koga je ta reč. U pisca nije i to je njegova ukletost, da je do u beskonačnost traži i porađa, da joj se iznova i iznova približava, ali je nikada ne dosegne. Nije to samo ukletost. To je i draž i privilegija onih, za koje Vlahović kaže: Živeti znači svakodnevno proširivati granice slobo­de. A stvarati znači radovati se. U taj magiski čin buđenja i proširivanja granica slobode autor kreće kad je jutro kišom oprano, jer je i sam opran od svakodnevice, kreće u potragu za sop­stvenom suštinom, kroz koju se prelamaju i sudovi o drugima. To ne biva bez katarzičnog, hrišćanskog preispitivanja pređenih puteva i suočavanja sa sobom u svim nijansama, zarad trasiranja novih staza.

Dragan Batinić