JNA 35, 23273 Novo Miloševo, Srbija, 023/783-155, banatskikulturnicentar@gmail.com

Zlatko Kraljić: „Globalizacija penetracija”

208 strana, broš. povez, 14x21cm, 2015. god.
Izdavači: Banatski kulturni centar, Srbija, i Zavod za umetnost in kulturo Peter Rezman, Slovenija

Ilustracije: Zlatko Kraljić


Ironijski prevrćući ne-zbilju u zbilju (ili obrnuto?!), Pjesnik je nakanjuje dovesti do njezina konačnoga paradoksa u okruženju tradicionalnih premisa klasične temistoklovske socijalne arhitekture i homo- (teo-) centričnoga »helio« sustava. Na jezičnomu planu Kraljić je ne samo verzirani hodač klasičnim spiralama pjesničke riječi, opremljen čvrstim planinarskim čevljima in cepinom, već i vješti inovator poetskih vještina, podupirući ih ne-klasičnim pjesničkim strukturama iz drugih književnih rodova.


Na idejnomu planu Kraljić svojim radoznalim i zabrinutim duhom razgrće blještavi celofan, tražeći ali ne nalazeći zadovoljavajuću novu, filozofski dovoljno konzistentnu paradigmu, priključujući se tako društvu pjesnika ugrožene egzistencije – riječju: neogzistencijalistima. Ipak, ono po čemu je specifičan i nov – to je prije svega njegova zaigranost metaforom i ironijom, a kojom ponajprije ne štedi sam sebe.

Prožet dubokim humanizmom i oboružan ironijom upojedinjeni Kraljićev Subjekt kreće »u napad« svojim čopičem in perom a nakon što su mu »korenine izruvali« i »črni pogled v očeh montirali«, tražeći sebe u samome središtu događanja:

Sem rano vstal / lase preštel /.../ zazehal, potiho revolucionarne pesni zapel /.../ kot prvi na prizoriščo bil / granitne kocke pripravil, jajca (tista debela za zajtrk) / glasnice z medom namazal, /osnove revolucije ponovil, / se zresnil...

Ivan Kutnjak  


Z ironičnim spreobračanjem ne-realnosti v realnost (ali obratno?!) namerava le-to Pesnik pripeljati do njenega končnega paradoksa v okolico tradicionalnih pre­mis klasične temistoklovske socialne arhitekture in homo- (teo-)centričnega »helio« sistema. V jezikovnem planu je Kraljić ne samo verzirani pohodnik po klasičnih spiralah pesniške besede, opremljen s čvrstimi planinskimi čevlji in cepinom, temveč tudi spreten inovator poetskih veščin, ki jih podpira z ne-klasičnimi pesniškimi strukturami iz drugih književnih zvrsti.

Idejno Kraljić s svojim radovednim in zaskrbljenim duhom razkriva bleščeči celofan, išče in najde dovolj novega, filozofsko dovolj konsistentno paradigmo in se tako pridružuje družbi pesnikov ogrožene eksistence – dejansko: neoeksistencialistom. Vendar tisto, po čemer je specifičen in nov, je predvsem njegova igriva metafora in ironija, s katero prvenstveno ne varčuje niti pri samemu sebi.

Prežet z globokim humanizmom in oborožen z ironijo, gre Kraljićev subjekt »v napad« s svojim čopičem in peresom in potem, ko so mu »korenine izruvali« in »črni pogled v oči montirali«, išče sebe v samem središču dogajanja:

Zgodaj sem vstal / lase preštel /…/ zazehal, potiho revolucionarne pesmi zapel-/…/ kot prvi na prizorišču bil / granitne kocke pripravil, jajca (tista debela za zajtrk) glasnice z medom namazal, / osnove revolucije ponovil, / se zresnil…


Ivan Kutnjak